Pristop k poškodovancu
Načrt nujnega ukrepanja vsebuje pet točk:- V - varnost
- O - odzivnost
- D - dihalna pot in dihanje
- O - krvni obtok
Varnost
Varnost je nadvse pomembna prvina pri reševanju. prizadetemu ne moremo pomagati, če se sami poškodujemo ali zbolimo. Zato je potrebno posebej pozorno preveriti, ali je mesto, kjer se nahaja prizadeti, varno. Šele ko smo prepričani, da nam nevarnost ne grozi, se lahko prizadetemu približamo. Tako ravnamo v vseh primerih, čeprav prizadeti zato prve pomoči ne dobi takoj.
Reševanje je najbolje prepustiti za to posebej izurjenim in opremljenim poklicnim reševalcem. Tveganje lastne varnosti lahko samo poveča število poškodovanih in okoliščine močno poslabša. Visoko napetostne električne vode moramo pustiti pri miru in počakati, da strokovnjaki električni tok odklopijo. Samo v določenih okoliščinah lahko nevarnost odpravimo sami. Zavarujemo mesto prometne nesreče, izklopimo gospodinjski tok ali prezračimo prostor, v katerem so strupeni plini.
Splošno pravilo je, da poškodovanca ne premikamo, razen v primeru, da mu grozi nevarnost, ki je ne moremo odpraviti, npr. ogenj ali strupeni dimi in plini. Premikanje nezavestnega poškodovanca je zahtevno. To najbolje opravijo poklicni reševalci, osebje službe za nujno medicinsko pomoč, ki je za to posebno izurjeno in opremljeno. Če moramo poškodovanca premakniti pred prihodom poklicnih reševalcev, moramo to storiti z največjo pazljivostjo in pri tem še posebej upoštevati možnost poškodbe hrbtenice.
O - odzivnost
Pri pregledu prizadetega želimo najprej ugotoviti, ali gre za stanje, ki ga življenjsko ogroža. Zato moramo najprej ugotoviti, ali ni prizadeti v zastoju srca. Za srčni zastoj je značilno, da je prizadeti nezavesten (se ne odziva), ne diha in ne kaže znakov prisotnosti krvnega obtoka. Po ugotavljanju odzivnosti prizadetega uvrstimo v eno od dveh skupin: ali je neodziven in je lahko v srčnem zastoju ali se odziva in njegovo stanje ni tako zelo resno.
Odzivnost prizadetega ugotavljamo tako, da položimo roke na ramena in ga glasno vprašamo »Ali ste v redu?«. Nobene potrebe ni, še posebej pri poškodbah, da prizadetega stresamo in grobo premikamo, da bi dobili odgovor. Že samo dotik in glasno govorjenje bo večino spečih zbudilo. Pri resneje poškodovanih ali zastrupljenih (alkohol) bo pa zagotovo izzvalo nekakšen odziv. K prizadetemu vedno pristopimo spredaj, da nas lahko vidi in da mu ni treba obračati glave.
Prizadeti, ki se ne odzivajo, so v hudi nevarnosti in bomo pri nudenju prve pomoči potrebovali pomoč drugih reševalcev. Kličemo na pomoč v upanju, da nam bodo osebe v bližini priskočile na pomoč. Nato začnemo s sprostitvijo dihalne poti.
D - dihalna pot in dihanje
Pri neodzivnih ugotavljamo, ali dihajo. Preden začnemo ugotavljati ali nekdo diha ali ne, je vedno potrebno sprostiti dihalno pot. Dihalno pot sprostimo ali z dvigom brade in vzvračanjem glave (glej poglavje 6). Dihanje ugotavljamo tako, da poskušamo začutiti sapo na obrazu, da skušamo slišati sapo in z opazovanjem premikanja prsnega koša.
Prizadeti, ki sami zadovoljivo dihajo, niso v srčnem zastoju. Vsekakor potrebujejo strokovno pomoč, oživljanja pa ne potrebujejo.
Prizadeti, ki ne dihajo, so najverjetneje v srčnem zastoju in bomo za uspešno oživljanje potrebovali strokovno pomoč. Zato pomoč pokličemo po telefonu na številko 112 in šele nato pričnemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem (30 : 2).
Ko gre za prizadetega, ki je v srčnem zastoju, pomoč kličemo takoj, ko je to mogoče. Ko ugotovimo, da je prizadeti neodziven glasno vzkliknemo »na pomoč«. Če nam kdo prihiti na pomoč, je najbolje, da ga zadolžimo, da pokliče službo nujne medicinske pomoči. Če ni nikogar v bližino, je v urbanem okolju dovoljeno za kratek čas oditi po pomoč do najbližjega telefona ali ceste.
Izjeme so:
- utopitev,
- otroci.
Oseba, ki kliče službo NMP, mora biti pripravljena, da čimbolj mirno posreduje naslednje informacije:
- kraj nesreče (po možnosti z imenom ceste ali ulice);
- telefonsko številko s katere kliče
- opis dogodka - prometna nesreča, srčni zastoj itd.;
- število oseb, ki potrebujejo pomoč;
- stanje prizadetih;
- opis pomoči prizadetim;
- ostale podatke, po katerih sprašujejo.
O - krvni obtok
Prisotnost krvnega obtoka ugotavljamo posredno. Tipanje pulza pri prizadet
ih, ki so v srčnem zastoju, ni zanesljivo. Celo izurjeni strokovnjaki se včasih ne morejo pravilno odločiti. Tudi znaki krvnega obtoka kot so premikanje, požiranje in agonalni vdih niso zanesljivi. Zato se priporoča v navodilih za oživljanje, da se z zunanjo masažo srca prične takoj, ko ugotovimo da prizadeti ne diha normalno. Pri tem moramo paziti, da agonalnih vdihov ne zamenjamo z normalnim dihanjem.